Hobby

Tale foto izziv z naslovom Hobby na tej strani mi je bil v pravo veselje. Začela sem razmišljati kaj je pravzaprav tisto, kar rada počnem, kdo sem in kam grem. Super.

Pisala sem že o tem, kako me vse zanima, kako rada eksperimentiram z materiali, kako skačem iz enega interesa v drugega. To me je vedno jezilo, ker se nisem nikoli znala osredotočit na eno stvar. Vsaj pri ustvarjanju ne. Tako dostikrat počnem več stvari na enkrat in nobene ne dokončam v ustreznem času. Počnem in jih pa. In kadar delam, to kar delam, sem sproščena, vesela, priklopljena na gumb OFF. 

Zadnje leto sem našla  hobi, ki me še posebej navdušuje. Pravzaprav ga nisem šele zdaj našla. Govorim o fotografiji.

Vedno sem rada hodila s fotoaparatom okrog. Baje imamo to v družini. 

Naša mama je vedno komentirala atiju, kako to, da imamo toliko fotografij z  drevesi, rožami in hribi. Pa s kamero se je tudi bolj snemala narava, kot slavljenci na rojstnih dnevih ali prisotni na piknikih. Naš stric pa je bil vedno družinski fotograf. Njegove slike so bile vedno tako popolne, da si nismo znali predstavljat, da bi družinska srečanja fotografsko obeležil kdo drug. Sploh pa ne naš ati, ki bi raje slikal šopke, rože na okenski polici in kolačke z okraski. 

Tako sem jaz dedne fotografske kromosome vzela zase in zdaj poskušam iz tega naredit najboljše. Učim se, berem in eksperimentiram. In glede na vaše komentareje, mi ne gre tako slabo. :). Hvala za spodbudo, ki me žene naprej. Zlati ste!!!!

S svojim preprostim fotoaparatom najraje skačem okrog prisrčnih otroških obrazov, lovim mimiko človeškega telesa, iščem čarobnost v kuhinjskih obredih in v majhnih in velikih rastlinah. 

Tega hobija sem se lotila z vso vnemo in veste kateri je najbolj razburljiv trenutek? Tisti, ko fotografije prenašam na računalnik in čakam kaj bo. Bodo dobre slabe, meglene, odrezane...? Bodo to, kar sem si zamislila ali čisto nekaj  drugega? Včasih je tudi nekaj drugega fantastično.

Zgornja fotografija predstvlja mene danes, z oranžnimi očali, brez katerih si delo na blogu sploh več ne predstavljam, z delčkom mojega fotoaparata, s smešnimi otroškimi ilustracijami, pikapolonicami, ki me okupirajo in Muco copatarico, ki je še vedno moje najljubše otroško branje.