Človeško seme

Nekoč me je prijateljica vprašala, zakaj si želim otroka. Odgovorila sem, zato, ker sem se že veliko naučila, že kar nekaj naredila in zdaj je čas, da to prenesem na malo bitje. Želim mu dati vse svoje, se z njim učiti, občudovati vso njegovo bitje, ga voditi skozi življenjske vozle.

To je bilo takrat, ko še nisem imela otrok in sem takšno odločitev šele sprejemala.

Zdaj imam dva in tisti preblisk nekoč, da sem se veliko že naučila in naredila pred otroki, je larifari. Nikoli nisem dovolj pametna, naučena in izkušena za  ta materinski poklic. Včasih se mi zdi, da bi potrebovala posebna navodila. Resnično. Poskušam razumeti, se vživet, se spomniti svojega otroštva, požiram članke o novodobnih pametnih glavcah, se sprehajam po psihologiji...še sreča, da me vse to tudi drugače zanima. A verejemite mi, da v 60 % situacijah ostanem onemela, nemočna, vkopana.

Včasih si zaželim imeti krila, se dvigniti proti stropu in od tam opazovati situacijo, kako se bo sama rešila.

Čestitam, tistim mamam, ki imajo 3 in več otrok in so še vedno polne energije, svet je krasen in nič ni težko.
Stvari se same uredijo.

Moja mama pravi, da se danes starši preveč ukvarjamo s tem, kaj je prav in kaj ni in se preveč poglabljamo v otroke. Hm! Ne vem! Mogoče je to tisto, kar me izčrpa. Mogoče bi morala vse kar pustiti, da gre samo. Nič omejevati, več kaznovati...

Ne, ne...malo bom še vztrajala po svoje. Pa kupila si bom ta velik polnilec za batarije in bom vedno priklopljena. Vmes pa bom čakala, da mine prva otroška kriza, pa druga in tretja in...

Otroci so nenadomestljivo bogastvo in temu naj nihče ne oporeka. So naša sled, pečat in neprecenljiv uspeh.
In ker so zrasli iz našega semena jih imamo neizmerno radi. Upam, da bodo vsa naša dejanja nekoč tudi razumeli.