Življenje v okvirju

Ko sem priskakljala do tridesetega, se je zdelo normalno življenje v okvirju. Okvirju domačega kraja, znanih obrazov, trgovin, v katerih se mi že, ko vstopim nasmejejo, ker me poznajo, v okvirju osvojenih lokalov, raziskanih kotičkov narave in zavojih domače ceste.
V tem okvirju naj bi se nekako odvijalo moje življenje. Tako sem predvidevala, tako je kazalo.
Potem je nastopila sprememba...možnost spremembe...tisoč vprašanj, bojev samim s seboj. Kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj ni. Za koga je dobro in... kaj je z okvirji. Živeti tako, kot je začrtano, tako kot že teče, se odvija in ni tako slabo, ali pogledati izven okvirja, postaviti vse na glavo in poskusiti srečo?
Nadaljevanje že veste.
Izbrala sem spremembo, družino, ki brez enega člana ne bi več obstajala. Nisem zamenjala okvirjev, čeprav se je sprva tako zdelo. Drug kraj, neznani obrazi, tuje trgovine, hladna narava in ograje ,zaradi katerih ne dosežeš sosedove duše. Krog v svetu kvadratov.
Zdaj, po enem letu vem, da se je okvir le povečal, obzorje se je razširilo in jaz imam še vedno svojo družino zardi katere sem neizmerno srečna.
Krog lahko postane oval, oglišča kvadratov pa so vse bolj topa. Vse je za nekaj dobro.