Po poti vetrnih elektrarn - Fehmarn

V prejšnji objavi sem obljubila, da nekaj napišem o našem desetdnevnem potovanju in raziskovanju dela Nemčije. Celo potovanje sem poimenovala kar Po poti vetrnih elektrarn, saj so nas te spremljale skoraj  povsod.
Tukaj je prvi del.

Fehmarn je majhen otok v Baltskem morju, ob vzhodni obali Nemčije. Je 18 km oddaljen od Danske, bolj natančno od danskega otoka Lolland. S Femarna proti sosedi Danski redno vozijo trajektne linije, vožnja pa traja  pol ure do 45 minut. Bili smo že ogreti za ta podvig, a smo izgubili bitko s časom :-) .

Južna stran Fehmarna je s celino in z večinskim delom svoje matične države povezana z mostom, po katerem je speljana tudi železnica. Most je dolg 963,40 m in visok 69 m.

Otok je priljubljena nemška destinacija  aktivnih počitnikarjev. Kolesarjenje, hoja, jadranje, deskanje, kajtanje. Kdor ima raje obalo in plažo in je v njem vsaj malo "nabiralca", lahko ves dan nabira školjke in kamenje zanimivih barv.

Sama sem bila na plaži kot noj, z nosom v pesku. Očarala me je belina kamnov in njihova čudovita temna notranjost. Prav čarobno. Zbirko, ki sem  jo prinesla s seboj, še nisem uspela fotografirati, zato svojih lepotcev ne morem postaviti na ogled.

Morje je seveda dokaj hladno. Je pa mogoče primerljivo z Jadranom pod Velebitom.
V pomladnem času se najdejo pogumneži, ki so se pripravljeni knajpat v hladnem morju, kljub ledeno mrzlem vetru, ki jih pričaka, ko pridejo iz vode. A severnjaki imajo očitno debelo kožo.

Sami smo se jim zdeli najbrž malo čudni, tako oblečeni kot eskimi. Ja, če je pa bril mrzel veter!  In če omenim, da so bili sami oblečeni v kratke hlače, nekateri celo v kopalke? Hm!?
Brrr!

Sicer pa nismo nikoli zares vedeli, kako naj se oblečemo. S sabo smo vedno vlekli kupe oblačil (pravilo oblačenja po plasteh), pelerine, kape, naušnike... ah. Kadar ni pihalo, je bilo zelo vroče, ko je prišel oblak in zakril sonce, je bilo spet mrzlo kot pozimi.

Torej, če se odpravite tja v pomladnem času, vas bo spremljal predvsem hladen veter, nekaj dežja in malo sonca, kar pa ne bo ovira, da si ogledate neskončna rumena polja oljčne repice in med njih "posajene", vsemogočne,  v nebo vzpenjajoče se  vetrne elektrarne.

Po otoku so speljane kolesarske in sprehajalne poti, ki omogočajo, da pridete do vseh štirih znamenitih svetilnikov (mi smo si ogledali tri, ker so enega obnavljali).

Spotoma si lahko ogledate še star holandski mlin na veter, v katerem je urejen muzej, nekaj lepih in zelo starih cerkvic, podmornico v ribiškem pristanišču in občudujete hišice,  zidane iz rdeče opeke.

Vreden ogleda je tudi ptičji rezervat, ki se nahaja v kraju Wallnau. Otok so namreč ptice selivke označile na svojih zemljevidih za postojanko na dolgi poti (nekaj takega kot Tepanje ali Lom pri nas :-) ).



Na otoku se nahaja tudi največji akvarij morskih psov v Evropi. Ob pogledu na morske orjake se tudi najpogumnejšim pospeši srčni utrip. Zanimiva dogodivščina za otroke.

Na otoku smo preživeli tri dni. Toliko, da smo uspeli okljukati vse zanimive točke. Ker smo bili v zasedbi 2 : 2 (otroci : odrasli), bi porebovali še kak dan več za igranje v mivki na plaži, čeprav zaviti v jakne in kape ter skriti za pletenimi počivalniškimi košarami.
No, tudi mami bi prišel prav kak dan več za nabiralniške aktivnosti :-), a smo morali naprej. Proti Hamburgu.

Upam, da sem vam uspela vsaj malo pričarati zanimivosti majhnega otočka.
Naslednjič pa še kaj o Hamburgu, mestu ob Elbi in s prekrasnim jezerom Alster.