Poslušati ali tudi reševati probleme?

Še vedno traja jesensko zimska euforija povsod okrog mene. Pa s tem ne mislim, da so moji domači kakorkoli euforično naravnani :). Haloween zabave, reklame, novoletni okraski na vsakem koraku, vogalu, oknu ali vratih. Že sama začenjam videvati duhece in občasno vidim mrežasto.:) Velikokrat pa si želim, da bi tudi slišala mrežasto. Saj me razumete. To je slišati napol, se delati, da ne slišiš oz kar preslišiš.

Neverjetno je, ko se pogovarjam s kolegico (definicija, ki paše med prijateljico in znanko) in mi razlaga svoje težave z družino, posebej z otroki (2 najstnika in en pod deset). V tistih trenutkih, ko začutim njeno stisko, mi po glavi rojijo besede, stavki, ki se oblikujejo v mišljenje in nasvete. Po neki ženski presoji sklepam, da smo ženske takšne: če začnemo razlagato o težavah, želimo, da nam tisti prislune, nas sliši, sodeluje v pogovoru (ne samo kima), komentira, nastavlja izhodišča za možne rešitve ipd. Ali se motim?! Naj me nekdo razsvetli!

Zadnje čase bi bilo bolje, da sem tiho in kimam (kot moški). Baje ne razumem, ker nimam treh otrok in moji otroci so še premajhni, da bi razumela, kako je ko se osamosvajajo in želijo bit neodvisni  in jaz drugače razmišljam in jaz trenutno ne hodim v službo in ne vem kako je če hodiš vsak drug dan v službo, hkrati pa moraš skrbet še za družino in.... uuuuuuuuuuu!!!

Vse skupaj je čisto preveč zame.
Hišni samec, je celo podal smešno idejo: Dajmo še mi imet tretjega otroka, da vidimo, če je res tako hudo.:)



Iz nekih drugih virov izhajajoč, imam baje dober občutek za poslušanje drugih in z veeeelikim veseljem psihološko razčlenim problem na prafaktorje. :) Iz svoje pedagoške izobrazbe tudi lahko veliko potegnem, pa s tem mislim predvsem na prakso. Otroci so dober primer na katerem se lahko veliko naučimo. Jaz sem se. Ne le v šoli. Tudi doma.

Otroci so svet zase, a kljub temu naš proizvod. Moramo jih pustiti, da se razvijajo v individualne osebke, a hkrati jih veliko naučiti, "omejiti" (pravice in dolžnosti), predvsem pa v vsakem trenutku pokazati in povedati kako jih imamo neizmerno radi. Govorim o čustvih, dotikih, bližini. Govorim o nalezljivem smehu, sreči in veselju.
Na veliko črtim kupovanje ljubezni in otrokovega časa z materialnimi dobrinami, s katerimi se zgublja bližina in rahlja pristnost med odraslimi in otroki.

Vse to vidim zdaj. Spremljam zgodbo o demokraciji vzgoje. Opazujem, kako ti določeni otroci hodijo po starših, ukazujejo, žalijo. Gledam, kako se starši še vedno niso zbudili iz workoholične kome in nikoli nimajo časa za otroke, kako je tisoč stvari pomembnejših od časa preživetega z otrokom...

Ko otroci odrstejo, je skoraj prepozno. Prepozno je za iskanje pristnosti, prepozno za spreminjanje navad, prepozno je za pritoževanje.



                               Ampak, to je samo moje skromno laično mnenje.

Imejte se radi, veliko se pogovarjajte in cartajte.
Lep vikend vsem.





Komentarji

  1. Heh, tudi jaz sem nekoč pripomnil neki ženski nekaj na račun (ne)vzgoje otrok. In sem dobil podoben odgovor: "Ti ne veš kako je to ker nimaš otrok". Torej, po tej logiki le tisti, ki imajo otroke vedo kaj je vzgoja!? In tako edino profesionalni nogometaši lahko rečejo, da Olimpija igra slabo, in edino profesionalni igralci lahko rečejo, da je film zanič, in edino krava lahko reče kaj je dobro mleko ... ?! Zanimivo je še nekaj. Če isti mamici rečem, da ima lepo vzgojenega otroka mi ne odgovori: "Ti ne veš kako je to ker nimaš otrok." Ne, takrat je moje mnenje legitimno, veljavno, strokovno ... Podajanje mnenj in sprejemanje istih je delikatno. To zato, ker mnenja drugih prevečkrat sprejmemo na osebni ravni. Če je to kritika pa sploh.
    Lep vikend tudi tebi.
    Lucis

    OdgovoriIzbriši
  2. Uvijek pokušavam slušati svoj unutarnji glas, nikada me dosad nije prevario.
    A jedino ko te može prevariti su ljudi,sa njima nikad ne znaš čemu si.
    A tvoje fotografije su izvanredne kao i uvijek.

    Šaljem ti veliku pusu i pozdrav, ugodan vikend i puno dobrih fotkica.

    OdgovoriIzbriši
  3. Stunning sights. I enjoyed visiting your blog and seeing so much beauty from your country.

    OdgovoriIzbriši
  4. Beautiful photos with lovely colours! All the best from anette in Norway :)
    www.anettesbokboble.blogg.no

    OdgovoriIzbriši
  5. We sow the seeds in our children and we watch them take root. Hopefully our tender loving care will flower as they grow into adulthood and off they go into the world. Your photos are wonderful and I enjoyed reading your post.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ja, je zelo zanimivo kar si napisala. Ljudje se res nagonsko branimo pred vsako kritiko in težko je enim bolj drugum manj, sprejeti, da delamo napake. Čeprav nimam otrok :), pa velkiko opazujem te mlade družine mojih prijateljic in vidim velike razlike. Velikokart ne znajo postavljati otrokom mej in jih razvajajo na vsakem koraku in nekateri od teh otrok so včasih skoraj nemogoči. Na drugi strani pa so eni taki mali cukri, ki jim starši nudijo pravo mero vsega in jim nič ne primanjkuje, če morajo tu in tam požreti kak NE ali NE SMEŠ. Se pa tudi jaz kdaj raje vgriznem v jezik, kot da bi kakšni mamici povedala resnico, ker že v naprej vem, da bi dobila tisto porcijo, da nimam otrok :) Lep vikend in uživajte na vse pretega.

    OdgovoriIzbriši
  7. Eno pravilo strogo zagovarjam: pri vzgoji ni demokracije! Sori dragi moj otrok, neskončno te imam rada in prav zato, ti ne dovolim vsega! Vzgoja je še vedno kombinacija vzorca, ki so nam ga dali naši starši in lastnega instinkta (ta pa je baje itak sestavljen iz vzorcev vseh naših prednikov, ki smo jih podedovali, pa se tega ne zavedamo). Povsem se strinjam s tabo: otroci potrebujejo meje in odgovornost, ob tem pa naše sprejemanje in brezpogojno ljubezen. Najti pravo mero pa je izziv, včasih sem mu kos, včasih pa ne.

    OdgovoriIzbriši
  8. Ja, poznam te zgodbe. Lucis je dobro povedal - pri pohvalah ti ne bo nihče rekel, da nimaš pojma, ker nimaš (določeno število) otrok ipd. Če si pa preveč pameten, pa hitro pade kakšna: kar tiho bodi, saj ti itak nič ne veš... Vse se vrača, torej, če pustiš otroku, da dela vse po svoje, bo čez par let tudi še delal po svoje (kar velikokrat pomeni 'hodil' po starših). Žal.
    Glavno, da ti veš, kaj je zate najboljše, če te pa kdo ne posluša, je pa to njegova stvar, ne tvoja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Your comment is my feedback. Thank you for your visit.

Priljubljene objave