Poslušati ali tudi reševati probleme?

Še vedno traja jesensko zimska euforija povsod okrog mene. Pa s tem ne mislim, da so moji domači kakorkoli euforično naravnani :). Haloween zabave, reklame, novoletni okraski na vsakem koraku, vogalu, oknu ali vratih. Že sama začenjam videvati duhece in občasno vidim mrežasto.:) Velikokrat pa si želim, da bi tudi slišala mrežasto. Saj me razumete. To je slišati napol, se delati, da ne slišiš oz kar preslišiš.

Neverjetno je, ko se pogovarjam s kolegico (definicija, ki paše med prijateljico in znanko) in mi razlaga svoje težave z družino, posebej z otroki (2 najstnika in en pod deset). V tistih trenutkih, ko začutim njeno stisko, mi po glavi rojijo besede, stavki, ki se oblikujejo v mišljenje in nasvete. Po neki ženski presoji sklepam, da smo ženske takšne: če začnemo razlagato o težavah, želimo, da nam tisti prislune, nas sliši, sodeluje v pogovoru (ne samo kima), komentira, nastavlja izhodišča za možne rešitve ipd. Ali se motim?! Naj me nekdo razsvetli!

Zadnje čase bi bilo bolje, da sem tiho in kimam (kot moški). Baje ne razumem, ker nimam treh otrok in moji otroci so še premajhni, da bi razumela, kako je ko se osamosvajajo in želijo bit neodvisni  in jaz drugače razmišljam in jaz trenutno ne hodim v službo in ne vem kako je če hodiš vsak drug dan v službo, hkrati pa moraš skrbet še za družino in.... uuuuuuuuuuu!!!

Vse skupaj je čisto preveč zame.
Hišni samec, je celo podal smešno idejo: Dajmo še mi imet tretjega otroka, da vidimo, če je res tako hudo.:)

Iz nekih drugih virov izhajajoč, imam baje dober občutek za poslušanje drugih in z veeeelikim veseljem psihološko razčlenim problem na prafaktorje. :) Iz svoje pedagoške izobrazbe tudi lahko veliko potegnem, pa s tem mislim predvsem na prakso. Otroci so dober primer na katerem se lahko veliko naučimo. Jaz sem se. Ne le v šoli. Tudi doma.

Otroci so svet zase, a kljub temu naš proizvod. Moramo jih pustiti, da se razvijajo v individualne osebke, a hkrati jih veliko naučiti, "omejiti" (pravice in dolžnosti), predvsem pa v vsakem trenutku pokazati in povedati kako jih imamo neizmerno radi. Govorim o čustvih, dotikih, bližini. Govorim o nalezljivem smehu, sreči in veselju.
Na veliko črtim kupovanje ljubezni in otrokovega časa z materialnimi dobrinami, s katerimi se zgublja bližina in rahlja pristnost med odraslimi in otroki.

Vse to vidim zdaj. Spremljam zgodbo o demokraciji vzgoje. Opazujem, kako ti določeni otroci hodijo po starših, ukazujejo, žalijo. Gledam, kako se starši še vedno niso zbudili iz workoholične kome in nikoli nimajo časa za otroke, kako je tisoč stvari pomembnejših od časa preživetega z otrokom...

Ko otroci odrstejo, je skoraj prepozno. Prepozno je za iskanje pristnosti, prepozno za spreminjanje navad, prepozno je za pritoževanje.

                               Ampak, to je samo moje skromno laično mnenje.

Imejte se radi, veliko se pogovarjajte in cartajte.
Lep vikend vsem.