Diši po morju in...

...sivki seveda.

Zdaj pa res že lahko že samo na svoje prste (ostale družinske člane in sosede pustim končno pri miru) preštejem dneve do morske modrine, vonja po soli, sivki in rožmarinu.

Sosedova sivka na morju je bila vedno tako bujna in zato privabljala tisoče letečih bitij na svoje vijolične svetove. Če bi imela krila, bi bila gotovo med njimi (tako pa bi se pod mojo težo revica čisto pomečkala). Sem jo pa opazovala s svoje terase in v času, ko so sosedi izkoristili svoj pokosilni počitek, sem veselo skakala s fotoaparatom in lovila leteče obiskovalce v objektiv.
Saj sosedi niso tak bavbav, prav prijazni so, dobričine in bi mi dovolili slikati tudi v njihovi prisotnosti. Jaz pa raje delam v miru in nerada zraven odgovarjam  na tisoč vprašanj in komentarjev.

Od teh najprijaznejših sosedov "ever" sem dobila na koncu cel šop sivke, ki sem ji namenila visok steklen vrč za vino. Mogoče se vam zdi smešno, ampak ne boste verjeli, kako lepo je sedla v tisti okrancljani vrč. Veliko bolje kot bi vino :)