Prava mera popolnosti
Že celo življenje me obseda misel in želja biti popolna. Pa ne osebno, vizualno. To pač ne moreš bit, če nisi manekenka in imaš cel kup visažistov okrog. Pa še kak kirurg..pa pustimo to. Nisem hotela o tem pisat.
Delati stvari popolno.
Skuhati popolno, tako da se potem še tri dni govori, da je bilo dobro. Pospraviti in urediti stanovanje popolno, da vsak ki vstopi reče uauu, pri vas je pa res krasno. Skrbeti za otroke popolno, tako da se vsi čudijo in nasmihajo malim zverinicam v angelskih preoblekah. Ustvarjati popolno. Narediti izdelke brez napak, s polno mero natančnosti in estetike.
...
Hej, pri svojih 34 se mi je začelo počasi svitati, da si življenje res kompliciram. Zeeelo! Največji hec je, da nobeno od zgoraj naštetih stvari nisem nikoli naredila popolno. Popolne so bile ideje in želje, realnost pa je bila čisto druga. Eno je ideja, drugo je izvedba.
Nikoli nisem bila tip, da bi vsak dan s krpo in metlo letala po stanovanju in za otroki brisala madeže vsako minuto. Nikoli nisem znala kosilo narediti točno tako, kot je pisalo nekje ali kot sem si ga zamislila v glavi. Sam potek je vedno prinesel spremembe. V svojih izdelkih nisem nikoli našla tiste mere perfektnosti, da bi rekla: Ej, tole je pa za v trgovino!
In še zdaj ne razumem, zakaj si vedno znova, ko se najavi kakšen obisk, kompliciram in uničim dan. Z brezglavim kurjim letanjem po stanovanju, poliranjem tuš kabine (tam obisk najprej pogleda, ne), zlaganjem in prelaganjem okrasnih blazin na kavču in seveda s kuhanjem, ker obisk pač ne more jest krompirjeve "župe", treba je naredit cel meni s predjedjo in posladkom vred. Ja, tako je. Vse mora biti popolno.
In kam je šla spontanost s katero se vedno tako hvalim?
Obiski so krivi.
Pa tako rada ima obiske.
Delati stvari popolno.
Skuhati popolno, tako da se potem še tri dni govori, da je bilo dobro. Pospraviti in urediti stanovanje popolno, da vsak ki vstopi reče uauu, pri vas je pa res krasno. Skrbeti za otroke popolno, tako da se vsi čudijo in nasmihajo malim zverinicam v angelskih preoblekah. Ustvarjati popolno. Narediti izdelke brez napak, s polno mero natančnosti in estetike.
...
Hej, pri svojih 34 se mi je začelo počasi svitati, da si življenje res kompliciram. Zeeelo! Največji hec je, da nobeno od zgoraj naštetih stvari nisem nikoli naredila popolno. Popolne so bile ideje in želje, realnost pa je bila čisto druga. Eno je ideja, drugo je izvedba.
Nikoli nisem bila tip, da bi vsak dan s krpo in metlo letala po stanovanju in za otroki brisala madeže vsako minuto. Nikoli nisem znala kosilo narediti točno tako, kot je pisalo nekje ali kot sem si ga zamislila v glavi. Sam potek je vedno prinesel spremembe. V svojih izdelkih nisem nikoli našla tiste mere perfektnosti, da bi rekla: Ej, tole je pa za v trgovino!
In še zdaj ne razumem, zakaj si vedno znova, ko se najavi kakšen obisk, kompliciram in uničim dan. Z brezglavim kurjim letanjem po stanovanju, poliranjem tuš kabine (tam obisk najprej pogleda, ne), zlaganjem in prelaganjem okrasnih blazin na kavču in seveda s kuhanjem, ker obisk pač ne more jest krompirjeve "župe", treba je naredit cel meni s predjedjo in posladkom vred. Ja, tako je. Vse mora biti popolno.
In kam je šla spontanost s katero se vedno tako hvalim?
Obiski so krivi.
Pa tako rada ima obiske.
Slažem se sa svime što si napisala, našla sam se i ja u ovoj maloj priči:)
OdgovoriIzbrišiNajbolje je ovoj malenoj ptičici, ona ne razmišlja puno kao mi ljudi, slobodno leti i brine samo o tome kako se dobro napapati kad joj dobre duše ostave hranu u ovako prekrasnoj hižici. Fotka je divna!
Pusa.
Zelo lepo in resnično si tole napisala. Hmmm, kot bi hotla opisat mene, s to razliko, da jaz pri svojih 37 letih, še vedno težim k popolnosti. Le kdaj bom jaz dojela, da to pač ne gre. :D
OdgovoriIzbrišiJa, tudi jaz lahko rečem: kot da bi pisala o meni! Tudi jaz biksam tuš kabino, pa nihče v zgornje nadstropje sploh ne stopi! Ampak nekaj sem se do sedaj naučila: perfekcionizem in je huda bolezen, ko skušamo doseči standarde, ki smo si jih sami postavili, pri vsakem človeku so namreč drugačni. In kar je zame razmetano, je za nekoga čist OK. Vse to sem delala (no, še vedno delam), da bi me kdo pohvalil:( Ampak pohvalit se moram vedno SAMA in to najbolj zaleže. Zato sem začela s terapijo in si večkrat na glas rečem:Punca, tole si pa dobr' nardila! Tko je TREBA! Ti to znaš! Pa deluje? Ja, včasih res!
OdgovoriIzbrišiPopolno si tole napisala :). Meni je enkrat prijateljica rekla, da se mora v hiši videt, da se v njej živi in od tedaj ne pospravljam več tako zavzeto. Pospravljam še, a ne v nulo. Sicer pa sploh ne vem, kdaj bi bila tako zadovoljna z nečim, da bi rekla, da je perfektno - ne znam ocenit oz. ne vem, kje bi postavila mejo. Po mojem, bi se le dvigovala, nezadovoljstvo pa tudi vedno večje.
OdgovoriIzbrišiI love seeing the bird at its new house...must make you feel good to see it so happy at home.
OdgovoriIzbrišiMislim, da perfekcionizem meni ne leži :) V bistvu nisem perfekcionist, niti glede čiščenja, niti glede česa drugega. Pa tudi več se ne sekiram za neperfektne izdelke, če je nekaj pač malo postrani, je to posledica ročnega dela :)) Naj se vidijo napake. Še najbolj kompliciram pri obisku, tu si tudi jaz znam dan fajn pokvarit s kompliciranjem.
OdgovoriIzbrišiSuper si ujela ta dogodek na fotografiji.
This is such a sweet shot!
OdgovoriIzbrišiNo še ena tu, ki lahko reče, da kot bi pisala o meni.
OdgovoriIzbrišiSicer bom pa priznala, bila sem kot "Monk" pa je malček popustilo, pa ne zaradi tega ker bi jaz tako hotela ampak, ker mi zmanjkuje časa za vse. Pa tudi obiski niso krivi (:). Pohvalim pa se tudi premalo, prek pokritiziram in imam slabo vest, če niso vsi pouštrčki na svojem mestu.... Vendar pa navkljub vsemu je bolje.... saj sem prišla tudi do svojega časa.......hobija in pouštrčke tudi kdaj pustim nametane (:).