ŽUŽE

Ko je bil naš Mladiček star eno leto, se ni ničesar bal. Njegov pogum ni poznal meja. Brskal je po zemlji in travi, od blizu opazoval drevesna debla, gledal v nebo in v vodo. Vse je bilo neizmerno zanimivo. Vse kar se je premikalo je klicalo: potipaj me, stisni me, ujemi me... Vsaj tako je mislil naš Mladiček.
Potem je Mladiček zrasel. No, za eno leto. A, ker je znal že govoriti, nam je vsem veselo razložil, kako velik je že. To smo morali upoštevat.
Dokler ni prišel na obisk gospod, ki ga naš Mladiček še nikoli  ni srečal. Gospod Strah.
Gospod Strah je prišel na obisk vedno ob nepravem času. Na primer, kadar so sosedi v bloku glasno govorili, kadar so hodili v in iz službe in tako štorkljali mimo naših vrat v zgornje nadstropje in vsekakor je gospod Strah prišel hkrati z nekom drugim na obisk. Ko je obisk pozvonil, je Strah že vstopil.
O, kako težko smo se ga znebili. Ker smo bili vztrajni, se je naveličal poslušanja in odšel. Vsaj tako smo mislili.
Gospod je bil pretkan in ni odšel čisto zares. Samo potuhnil se je in čakal svoj trenutek, da spet stopi na naš oder. Med tem se je Mladiček zabaval, užival v svoji okolici in v družinskem brlogu. Čez čas pa, kot strela z jasnega... Strah.
Začel je hodit z nami na sprehode, se družit z žužki in kosmatimi štirinožci.

Takrat smo že skoraj obupali. Dvoinpolletni Mladič ni več hotel hoditi na sprehode, tek po travniku je bil neizvedljiv, edina možnost gibanja v naravi je bilo kolo, ker je bil mladič na njemu 20 centimetrov dvignjen od tal. Ja, naporen podvig je peljati na sprehod mladička in gospoda v letih. Z nobenim ni lahko.
Gospodu Strahu so bile te dogodivščine všeč, zato se je odločil, da bo za nedoločen čas postal pridružen član družine.
Mladiček je zdaj že skoraj štiri, gospod Strah je star...niti več ne štejemo, poskočen in gibčen pa kot nekoč.

Pred kratkim je spet prišel nepovabljen .S čebelico in čmrljem. Čebelica se je sprehajala po mladičkovi glavi in na koncu uporabila svoj zašiljen pripomoček pri ušesu, čmrlj ji je slepo sledil po tleh, po hiši pa so odmevali grozeči kriki gospoda Straha, ki je brezglavo tekal iz enega prostora v drugega.

Zdaj gospod Strah piše zgodbe iz našega brloga. Kar nekaj jih je že.

Mamica Samička pa riše prijazne žuže in pogumno s časopisnim papirjem, kuhinjsko krpo in metlo preganja trdovratno zasidranega gospoda iz brloga.