Popotniki

No, tako. Pa sem se spet lotila pisanja.
Štirinajstdnevni premor mi je dal nekaj elana, novih zamisli, predvsem pa me je napolnil z energijo. Energijo, ki  so mi jo podarili obrazi sorodnikov, prijateljev, sosedov, ki jih nisem videla že celo večnost. Ko sem zagledala znan obraz, se mi je zdelo, da hodim nekaj centimetrov od tal. Neverjetno! Doživetje, ki ga nikoli ne bi  imela, če se ne bi odselila iz ljube male dežele. Pogledi, nasmehi, objemi... pisane aure. Juhej! Hvala vsem, ki ste se pustili videt. Zdaj bom lažje zdržala do poletnih počitnic.

Deveturno potovanje v Slovenijo mi je postreglo z zasneženo pokrajino in dolgimi tuneli. Tako se je našlo nekaj dela za fotoaparat.  Pot pa je hitreje minila.
















Pot nazaj ni bila tako pestra.
Deževalo je. Nebo je bilo žalostno, tako kot duša.

Komentarji

  1. Ja, kadar smo daleč in so trenutki z bližnjimi bolj redki znamo to resnično cenit. Dobre fotke.

    OdgovoriIzbriši
  2. O kolk dobre lučkaste krace! Upam, da ti čas do poletnih počitnic hitro mine.

    OdgovoriIzbriši
  3. Lepo je, ko ti ljudje podarjajo energijo, ljubezen. Čeprav je slovo žalostno, ti ostane v srcu toplina. Verjamem, da pot ni lahka.
    Ampak, še malo, pa bo poletje, pa 'nas' prideš spet kaj pogledat, a ne?

    OdgovoriIzbriši

Objava komentarja

Your comment is my feedback. Thank you for your visit.

Priljubljene objave