Domek in hiška

Dom je lahko hišica. Vsaka hišica pa ne more bit dom.

   Če boš moja, bom jaz tvoj, zgradiva hiško si takoj.

Tudi jaz bi imela tako, ki bi bila moj dom. Saj ne, da sem brezdomka. Daleč od tega. Samo hišica je nekaj, kar še nimam (poleg jahte in predmetov podobnih velikosti in razsežnosti).
Najbrž bi bilo lepo sejati travico, postavljati glinene palčke (ki jih mimogrede ne morem videt), posaditi čisto svojo lipo (rajši vrbo žalujko, kljub žalostnemu imenu), delati potke iz kamenčkov in zalivati pet zeliščnih gredic in deset gredic sivke. Mmmmm, kako diši!!

Potem pa žagat, rezat, brusit, lomit, vezat, uvijat, ropotat...na svojem. Vriskat in piskat na svojem.
No, tako me vsake toliko časa odnese (z eno nogo praktično tam živim)...potem pa nazaj v realnost. Kot Dorothy - tlesk s petkami (tudi copati brez pete delujejo) in sem že nazaj med številkami, ki mi jasno povejo, da mi hiško lahko v tem trenutku "zrihta" le čarovnik iz Oza.

Kaj pa ptički, revčki, ki zdaj zmrzujejo v snegu. Prihaja njihov čas, čas ženitev, slavja in povišanega srčnega utripa. Tudi oni potrebujejo hišice, ali pač ne? Zadovoljni so in srečni drug z drugim, brez omejenih prostorov. Njihov dom je brezmejna pokrajina, ki se sama ureja in barva.Pohištvo raste iz zemlje in je unikatno. Hm?

Mogoče pa hrepenim po tem. Mogoče si želim le neskončnega prostora. Mogoče potrebujem samo naravo. Mogoče....

...bom raje še nekaj časa uživala v toplem stanovanju s svojima ptičkoma in ljubeznivim ptičjim samcem in nehala sanjarit o hiši, ker mi tukaj čisto nič ne manjka. Na balkonu bom pa lačnim pernatim zaljubljencem nastavila nekaj hrane - pa bo tudi vredu.