Naravno, intuitivno

Zunaj je še vedno hladno in kupi umazanega snega še vedno trdo vstrajajo pri svojem. Nič ne kaže na drastično spremembo. Pa tako težko jo že čakam.

Je najbrž naravno, intuitivno, da ob prvem malo daljšem obdobju sonca iščem znanilce pomladi, da vsak dan merim zelene "zametke" listov in se optimistično odpravim na sprehod v lahkotnih oblačilih.
Neskončen optimizem.

V teh dnevih ga res potrebujem.Optimizem namreč.
Slišim in berem toliko negativnih stvari, da se na trenutke pogreznem v čisto sivino. Doživljam strah, se poistovetim s pesimizmom in sonce, ki je dopoldan na drugi strani zgradbe, mi ni v pomoč.Takšni deli dneva se vlečejo kot čreva. Zdijo se neskončni. Hvala bogu niso. Minejo in življenje gre normalno naprej.Sebi pa končno dopovem, da težave, ki jih imajo dugi, niso moje težave. A če želim pomagat, postanejo nehote moje. Vse čestitke psihologom, ki so sposobni tuje probleme  zaklenit v pisarno, ko končajo službo.
Danes bi imela creatissimo najbrž veliko dela z menoj, če bi prisostvovala eni njenih terapij.

 

Jaz nisem psiholog. Vsaj ne po izobrazbi in pomagati prijateljem s težavami  pride naravno, intuitivno.
Nekje piše: Ob tujih težavah, se naše zdijo majhne. Drži. Drži?

Ustvarjanje je še vedno moja sprostitev, ventil, izpušna cev.... Iskanje rešitev, preizkušanje, preverjanje. Zadnje čase v vejah, listih, cvetovih. Intuitivno, naravno?

Pa naj ne bo to pisanje prežeto le s težkim razmišljanjem o smislu tega in onega.
Naj vam pokažem, kako iz kupa meni zelo ljube sladkarije, zraste drevo.

Prazni papirčki se zvijejo v cvetove in veselo poganjajo z vejic (ki, mimogrede niso naravne zraščene, ampak vejice prilepljene na glavno osrednjo vejo) v upanju, da bo nekoč tam zraslo še kaj drugega.

Škatlica čokoladnih bonbonov mi je bila podarjena od mojega nadvse pozornega samca.
Temu, kar je nastalo iz ostankov, pa pravim poceni okras (čeprav je baje šopek naravnega cvetja v resnici cenejši od teh "Monšerijev").