KO PRIDE BOLEZEN / When sickness comes

Že dolgo me ni kakšna bolezen tako zdelala, kot tokrat. Najprej tri dni brezglasja. Ko rečem brezglasje, mislim na totalno brezglasje, torej niti praskavega glaska. To je bil šele začetek. Pa se je nadaljevalo s tridnevno kuro antibiotikov, ker se je razvil bronhitis na meji s pljučnico. Ok, sem si rekla, stvar je resna pazi se, počivaj. Druge ni. Dnevi pa so minevali. Teden je šel proti koncu, jaz sem se počutila bolje, naenkrat pa utrujenost, nenavaden mraz po telesu. Ponovna temperatura. Kljub antibiotikom. Groza. Spet zdravnik, spet laboratorij in spet novi antibiotiki. Tokrat drugačni, saj se je pokazalo vnetje na sečilih. Odlično. Pa smo spet na začetku. Še za en teden. Počivaj, izogibaj se izpostavljenosti množici, veliko pij in delaj za imunski sistem. Ok, sem že pozabila, kako je biti bolan. Pa sem vzela knjige Louise Hay in začela iskati vzroke svojega stanja in si izpisovala pozitivne afirmacije za rešitev situacije. Škoditi ne more. Sem človek, ki poskusi različne stvari in pristope v posebnih življenjskih situacijah. Torej škoditi ne more.

Postane pa zanimivo, ko skozi okno opazuješ, kako nastaja zima in izginja jesen. Kako se stanovanje ne ogreje več z nizko temperaturo radiatorja, kako nastajajo popki na orhidejah in kako se hitro polni koš z umazanim perilom. Teh stvari človek ponavadi nima priložnosti opazovati v običajnem delovnem dnevu. Ni časa, ni volje. Škoda za vse, razen za koš s perilom. :-))

Zdaj sem bolje. Čutim, da se stvari postavljajo na mesto. Če se poslušaš, pravijo, da se ne moreš zmotit. Vam povem, ko strokovnjak pove svoje. Jutri grem grem pogledat, kako diši svet izven stanovanjskih zidov.