Wedding info

 No takole.

Sedim na zelenem kavču s tistim udobnim Ikeiinim podstavkom za prenosnik na kolenih in zbiram misli. Sproščena ob končanem prvem delovnem dnevu po počitnicah, za katerega nisem bila niti prepričana, da bo prišel. 

Kot obljubljeno vas bom malo informirala, kako je iz vrtne zabave za otroke zrasla naša poroka na travniku.Oglejte pa si še nekaj detajlov s poročnega ceremoniala, ki je bil vse drugo, kot ceremonija. Še fotograf je rekel, da je čas kar letel, ker se je toliko dogajalo.

Ker pa to ni blog o vsesplošnem poročnem dogajanju in mogoče ga enkrat raje strnem v kak roman (pa ja da :))), se bom raje držala začrtanih smernic in vam prikazala malo kreativnosti.
Takoj se opazi, da prizore ni lovil moj objektiv, ampak smo si privoščili Saša Novoseliča :)). Nalogo je opravil z desetko. Lovljenje detajlov pa je bila posebna naloga, ki sem mu jo obesila za vrat :)) Kako pak!

Prva fotka prikazuje zelo jasno sporočilo in dobrodošlico nevednim gostom, ki so se pripeljali na zabavo. Listke, ki sem jih izdelala, jim je delila mami takoj, ko so se pripeljali. Si predstavljate šokirane obraze? :)

Na slikici je gnezdece, ki mi ga je moja pričica naredila namesto blazinice za prstane. Ker je bila vrtna zabava, so se prstani zelo dobro počutili v naravni postelji :).

 Da bi se šokirani in nepripravljeni gostje počutili čimbolj svatovsko, smo pripravili potrebno okrasje. Za ženske sem izdelala "rožice", moški pa so dobili kravate, ki jih je pridno sešila mami. Te so požele res največ navdušenja. Majica s kratkimi rokavi, kratke hlače, japonke, sandali ali celo crocs natikači kombinirani z oranžno kravato. Popolno svatovsko oblačilo :).

 
To sta dva stara nekoč oker šolska stola, ki sta prebarvana z belo barvo, blazinice pa mi je posodila pričica in svoje jedilnice :). Vse skupaj je stalo pod baldehinom in čakalo "cerkvenega mojstra", da je vse skupaj požegnal. Ja, smo ga zvabili iz cerkve in z nekaj dvomi na začetku je bil krasen vodja drugega dela poroke na travniku.

Šopek v obliki krogle mi izdelal izredno simpatična cvetličarka h kateri definitivno še pridem.

Takole pa smo šibali čez sosedov travnik proti avtobusu, ki nas je peljal na civilni del. Tako je, avtobus nas je peljal! Sicer nas je peljal pet minut stran, ampak doživetje je bilo popolno, ko svatom ni bilo treba sedat v svoje avtomobile in ko smo skupaj pili penino iz plastičnih pecljatih kozarcev na avtobusu.

Na obredu smo bili z nogami trdo ta tleh, brez petk in moških vezalk.

 
Nismo imeli riža, ampak smo pihali milne mehurčke. Nisem še videla tako otroško srečnih svatov kot so bili ti, ko so pihali mehurčke.

Pozabila sem vam pokazat še zahvalnice ali kako se že imenujejo tisti spominčki, ki jih gostje nesejo domov?!
Pa bom drugič... :)

Po 15 ih koruznih letih želimo ...and they lived happily ever after :))