Jesenski slalom / Slalom in the fall

Joj, prejoj, kako sem preskočila tale blogec. Kar ušla mi je beseda v tem kotičku, kot mi uhaja čas zadnje tedne. 
Ampak nisem še pozabila in to največ šteje, mar ne? 
Naj pomislim,  kaj se je dogajalo. Šolsko leto se je začelo. Na novo smo zagnali kolesa, postrojili mladiče, samce in samice še nismo, ampak, to je itak utopija. Delo v izobraževanju je vsekakor najlepše v razredu, kjer komunikacija steče, kjer te razumejo in ti razumeš njih, kjer sprašujejo, so radovedni, jim žarijo oči, te spoštujejo, čakajo odgovore... ste dobili občutek, da uživam? Ja res uživam. A veste, ta pedagoški poklic ima vse preveč nujnega zla zraven. Odvečne papirologije, solate, ljudi, ki jih moraš prepričevat in poslušat, gore, ki jih moraš včasih premikat. Uf, ko bi se dalo spremenit. Boste rekli, da je tako v vseh poklicih. Ja, verjamem, da res. 


In kaj se mi je še dogajalo?
Usklajujem urnike, se grem šoferja za to in ono, vmes lovim inspiracijo za nove sličice, katerih osnutki čakajo na barve. Zadnja, ki je nastala in se že odpeljala k mladičku na drugo stran Slovenije, je na spodnji fotografiji.


Rada ustvarjam za mladičke, sploh tiste najmlajše, najmanjše. Tako lepi so, umirjeni in tako nedolžni, ko so njihove očke zaprte in ročice brezskrbno ležijo vsaka na svoji strani.

Med vsem, kar sem zgoraj naštela, se je odvijal tudi Cart, sejem unikatov v Celju, katerega članica sem, torej pomagam pri organizaciji. Še eno delo za možgančke, ročice in dušo. Najlepši del je tisti, ko se ljudje ustavijo in rečejo, uau, pa ko razstavljalci rečejo, da jim je lepo, da se počutijo prijetno, zaželjeno in dobrodošlo. Ja, vse to nam je pomembno, zato se za vsak sejem posebej potrudimo z osnovno nitjo, ki jo začutijo tudi ostali prosotni. Že res, da naša prijaznost ne prinese dobička in kupcev, a vsakdo si jo zasluži in energija rodi energijo. Če je prisotna v nas, jo je lažje trositi na druge, potem je prisotna povsod in sam sejem žari. To začutijo tudi mimoidoči in to je to. Počasi, z majhnimi koraki lahko dosežemo marsikaj.


Zdaj moram le še vso teoretično znanje prenesti na ostale ravni in plasti svojega vsakdanjika. :)) Oktober sem začela zumbastično. Upam, da mi južnoameriški ritmi dajo moč za slalom skozi jesen in zimo.


Kako pa vi preživljate te sivorjave dneve? Vozite slalom med tem in onim ali kar naravnost po začrtanih smernicah?Upam, da vam uspeva.

Objemček iz mojega brloga.D
 




Komentarji

  1. Haha, dobro si zapisala. Jaz sem trenutno v fazi, ko prepričujem druge in skušam premikati gore. Ampak mi zmanjkuje energije....

    OdgovoriIzbriši
  2. Sama sem mojstrica nenačrtovanega slaloma. Odlično si to zapisala. Še tako lepo začrtana pot se mi po navadi izide tako, da obvozujem količke. Na cilj pa pridem - ponavadi in to je važno, kajne?

    OdgovoriIzbriši
  3. Simpatičen in topel objem je bil iz tvojega brloga.
    Z marsikatero učiteljico, vzgojiteljico ... se pogovarjam in pravijo podobno kot ti: delo v razredu je še najlepše pri pedagoškem poklicu. Vse ostalo, tega je baje vedno več, pa je marsikdaj odveč.

    OdgovoriIzbriši
  4. Zelo lepo objavo si pripravila z fotografijami, mislimi, izdelki. Ta jesen je ocitno zacarala cas, da se hitreje tece. Lepo bodi in naj se te cas vsaj malo ustavi. In uzivaj v zumba ritmih :)

    OdgovoriIzbriši
  5. :-) čudovit zapis...in ja tisto akr se zdi nemogoče, steče, zato slalom pripelje zmerja do cilj :-)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Your comment is my feedback. Thank you for your visit.

Priljubljene objave