Moja fotografija
Observer,searcher,collector,keeper,remaker and maker.Lover of different in things and people. Take time, look, borrow an idea, but please link back.Every idea on the photo and photography itselfe is work of only my imagination. Opazovalka,iskalka,nabiralka, shranjevalka,predelovalka in izdelovalka. Ljubiteljica drugačnosti v izdelkih in ljudeh. Vzemite si čas, preglejte, komentirajte,si kaj sposodite,avtorja in povezavo nazaj na moj blog pa naprej "suflirajte".Prosim, ne podpisujte se pod idejo,ki ni vaša. Ideje za izdelke in fotografije objavljene na tej strani so zrasle na mojem zelniku, torej so plod izključno moje domišljije.

četrtek, 30. september 2010

Hobby



Tale foto izziv z naslovom Hobby na tej strani mi je bil v pravo veselje. Začela sem razmišljati kaj je pravzaprav tisto, kar rada počnem, kdo sem in kam grem. Super.

Pisala sem že o tem, kako me vse zanima, kako rada eksperimentiram z materiali, kako skačem iz enega interesa v drugega. To me je vedno jezilo, ker se nisem nikoli znala osredotočit na eno stvar. Vsaj pri ustvarjanju ne. Tako dostikrat počnem več stvari na enkrat in nobene ne dokončam v ustreznem času. Počnem in jih pa. In kadar delam, to kar delam, sem sproščena, vesela, priklopljena na gumb OFF. 

Zadnje leto sem našla  hobi, ki me še posebej navdušuje. Pravzaprav ga nisem šele zdaj našla. Govorim o fotografiji.
Vedno sem rada hodila s fotoaparatom okrog. Baje imamo to v družini. 
Naša mama je vedno komentirala atiju, kako to, da imamo toliko fotografij z  drevesi, rožami in hribi. Pa s kamero se je tudi bolj snemala narava, kot slavljenci na rojstnih dnevih ali prisotni na piknikih. Naš stric pa je bil vedno družinski fotograf. Njegove slike so bile vedno tako popolne, da si nismo znali predstavljat, da bi družinska srečanja fotografsko obeležil kdo drug. Sploh pa ne naš ati, ki bi raje slikal šopke, rože na okenski polici in kolačke z okraski. 
Tako sem jaz dedne fotografske kromosome vzela zase in zdaj poskušam iz tega naredit najboljše. Učim se, berem in eksperimentiram. In glede na vaše komentareje, mi ne gre tako slabo. :). Hvala za spodbudo, ki me žene naprej. Zlati ste!!!!

S svojim preprostim fotoaparatom najraje skačem okrog prisrčnih otroških obrazov, lovim mimiko človeškega telesa, iščem čarobnost v kuhinjskih obredih in v majhnih in velikih rastlinah. 

Tega hobija sem se lotila z vso vnemo in veste kateri je najbolj razburljiv trenutek? Tisti, ko fotografije prenašam na računalnik in čakam kaj bo. Bodo dobre slabe, meglene, odrezane...? Bodo to, kar sem si zamislila ali čisto nekaj  drugega? Včasih je tudi nekaj drugega fantastično.

Zgornja fotografija predstvlja mene danes, z oranžnimi očali, brez katerih si delo na blogu sploh več ne predstavljam, z delčkom mojega fotoaparata, s smešnimi otroškimi ilustracijami, pikapolonicami, ki me okupirajo in Muco copatarico, ki je še vedno moje najljubše otroško branje.

petek, 24. september 2010

Sky watch Friday



Kdo je rekel, da je oblačno vreme sivo??? Obstaja še cel kup drugih barv. Le gledat je treba čez foto objektiv.

Who said, that bad weather is grey?? There is a lot of other colours, too. You just have to look through your photo lens.


Imejte suh in lep vikend!

Have dry and beautiful weekend!











torek, 21. september 2010

Jesenski šopek


No takole sem se lotila jesenskih plodov in dobrot iz narave. Takoj za sovicami so sledili ostanki lubja, ki jih je bilo škoda zavreči. Pristali so v takem mini kozarčku za vlaganje, v katerem je manjša posodica z vodo, okoli nje pa je lubje (popolnima na suhem).



Pokrov kozarčka služi kot podstavek za svečko.


Kako fino je, da lahko na našem travniku (pravzaprav je občinski), še vedno najdemo nekaj preprostih lepot za jesensko obarvano mizo.

Jesenski pozdrav.

Aha, pa še tole. V eni prejšnjih objav sem govorila o tem , da se je tukaj treba zagrebst za krasne jesenske liste. Veste kaj, včeraj sem ugotovila, da se je treba zagrebst za divji kostanj. Tega tukaj stolčejo z drevesa kar s palicami. Hm! Očitno si bom moral poiskat svoje drevo!!

ponedeljek, 20. september 2010

Photo challenge Feet/ Noge


In process of growing you have to accept, that warm diper is not for life. If this takes Baby Born to do it with, fun is guarantied. In mean time you can always learn to count baby's toes.:))


nedelja, 19. september 2010

Lubje in sovja dekoracija



Res je smešno, kako sem iz lubja najprej hotela narediti možiclje. Ko so bile luknje za nožice narejene, sem začela lubje v rokah sukati in glej...preblisk...to bi lahko bile sove!!
Tako so nastale.
Otrokom vsako jutro zaželijo Hu-Hu in potem spijo cel dan, zvečer pa spet en Hu-Hu, za lahko noč.





Sovice bi lahko mirne duše pričvrstili na kakšno obarvano vejo, ki bi visela s stropa ali  ležala na okenski polici in pozdravljala mimoidoče šolarje.


Naše sovice so se odločile za jesensko namizno dekoracijo. Kdo ve, mogoče bodo dočakale predbožični čas, saj se v pol osvetljenem dnevnem prostoru njihovi kljunčki in krempeljci tako lepo svetijo.

sobota, 18. september 2010

Full circle or...

...not so full.

Sometimes is better, circle not to be so full, so perfect. Than I still have a chance to fill it, re le make it, re- do it and every time put a little me in it. I like this little changes, that make everyday life nicer.

How about you? Do you like things like they are or you like to change them  a bit?


četrtek, 16. september 2010

Ljubezen in samota/ Love and loneliness



Smešno je kako se včasih v množici ljudi počutimo sami. In ko smo zares sami, a obdani z delom, samote ne občutimo. Človeška narava je sila zanimiva.

Kaj začutite ob zgornji fotografiiji? Vas prevzame z občutkom osamljenosti ali ljubezni? Mogoče v njej vidite kaj drugega?

Zares me zanima vaše mnenje, zato zlijte svoje občutke v komentarjih.

P.S.: Fotografijo bo v bližnji  prihodnosti mogoče naročiti tudi za svojo lastno steno spalnice, dnevne sobe, kopalnice... :))))

sreda, 15. september 2010

Jesensko listje

Če se vam nabirajo ideje v zveščiču povezane z živobarvnimi jesenskimi listi, je najbolje, da se zadeve lotite že zdaj. Liste je treba počasi začet nabirat, jih vlagat v zvezke (ali kak drug podoben pripomoček), da se poravnajo, in obtežit z ustrezno težkimi predmeti (beri SSKJ in drugi slovarji), da ohranijo obliko. 

Kako vemo, da so listi nared, za obdelavo? Hm? Vsaj en teden je že fajn, če jih pustimo pri miru. Potem jaz svoje liste redno nadziram, ker postajam rahlo nestrpna. Najbrž je to strah, da bi se listi pre-sušili :) . Je to sploh možno?

Potem pride na vrsto najboljši, a tudi najtežji del- uporaba listov v kreativne namene. Z listi je treba previdno, ker so zelo krhki. Tisti, ki si že od poletja dalje polnite zvezke z jesenskimi "listnimi "idejami, nimate težav in se vržete takoj na delo. Ostali tuhtate (tuhtamo), kako in kaj s prečudovitimi listi.

Letošnjih še nisem začela nabirati, pa bo počasi treba, ker so se že začeli zbirati pod krošnjami. Pa strah, da mi ta-lepše kakšni drugi kreativci poberejo, tudi ni odveč. Tukaj v Nemčiji jih je polno :)) (Kreativcev mislim.)

Ideja na spodnji sliki je nastala pred nekaj leti, ko mi znanje o fotografiranju v prostoru še ni bilo dano in na kaj drugega kot bliskavico (beri fleš), se nisem spoznala. Temu primerne so tudi fotke, a pomebno je, da se vidi, kaj je na njih, a ne?
Torej...prepričana sem, da bi vse spodnje dodatke, ki sem jih uporabila na tem voščilu, znal kdo drug še bolje uporabit. Tudi sama, bi danes naredila drugače,še s kakšnim dodatkom, na drugačnem papirju... pa pustimo to. Učimo se vsak dan.
Listi so obrobljeni z zlato barvo, na podlago pa so pritrjeni s pečatom in okrašeni z raznobarvno rafijo. Voščilnica je izrezana v obliki kuverte in ko se zapre, se pritrdi še dodatno s pečatom. 

Takrat je služila preprostemu novoletnemu voščilu, danes pa bi lahko bila samo opomnik nekomu, da mislimo nanj tudi v teh deževnih jesenskih dneh.




Uživajte v jeseni.

torek, 14. september 2010

Fotografski izzivi - Photo challenge


Little piece of heaven

Photo challenge


Letter B.

B is for "Baby"



ponedeljek, 13. september 2010

Dinozavrska zabava

Se še spomnite velikih priprav v juliju na roj. dan in veliko zabavo s prijatelji in otročki?
Zares se je dogajalo avgusta. Tukaj je nekaj dogajalnih utrinkov in pripomočkov, ki bodo mogoče komu prišli prav.

O pripomočkih, ki sem jih izdelala za dinozavrsko zabavo sem že pisala tukaj in tukaj . Dodala sem še nekaj papirnatih dinozavrov, ki sem jih z obojestranskim lepilnim trakom pritrdila na robove strehe šotora. Mize in klopi so bili namreč nadkriti s šotorom, da nas ne bi presenetilo vreme. Vreme pa je zares bilo fantastično in vsaka sprememba bi bila presenečenje.
Pa naj se zdaj posvetim bolj dinozavrskem delu zabave in igram, ki so sledile.

Prva igra je bila iskanje dinozavrskega jajca.


Jajca so bila v resnici beli baloni. V vsakem balonu je bil mali dinozavrček, na balonu pa je bila pomanjšana (in kopirana) fotografija otroka. "Jajca" so bila skrita povsod (grmovje, rože, trta...) in vsakemu otroku je pripadalo jajce označeno z njegovo fotografijo.
Ker sem otrokom seveda morala malo pomagati, so se me držali kot klopi. Jaz pa sem na koncu pozabila kam vse sem skrila tistih 22 jajc. Če boste sami kdaj to poskušali, si prosim naredite zemljevid :)

Ko smo našli vsa "jajca" in na prosto spravili vse dinozavrčke, je bilo treba za dinozavrčke poskrbet.
Sledila je druga igra, kjer so otroci peljali dinozavre na sprehod na mali lopatki. Pot je bila kratka, ravna. Ko so otroci prišli do cilja, so jih je tam čakal eden od staršev, kateremu so marali dati poljubček in potem hitro z dinozavrčkom na lopatki nazaj na štart. Lopatko dati naslednjemu v skupini in ta je spet nadaljeval sprehod z dinozavrom. Otroci so "tekmovali" v dveh skupinah.


Pri tretji igri je bilo treba dinozavre umit.
Na pot med štartom in ciljem smo postavili plastičen krožnik z vodo in plastičen krožnik z mivko. Otroci so morali dinozavra najprej okopat, nato ga malo povaljat v mivki (ker to dinozavri radi počnejo :)  ), ga spet okopat in na koncu obrisat v malo krpico, ki jih ležala na tleh pred skupino otrok. Ko je prvi končal s svojim dinozavrčkom, je sledil naslednji in vse tako dokler se niso vsi zvrstili.

 Žal mi ni uspelo narediti bolj pregledne fotografije te igre, ker je bilo preveč navijanja, spodbujanja :).

Pri zadnji igri pa smo dinozavrčke pripravljali na spanje. Spet smo k igri povabili tudi starše (da ne bi preveč pili in jedli :)  ) in zgledalo je tako:
Da bi bilo dinozavrčkom pri spanju kar se da udobno in mehko, smo morali ustvariti za to prave pogoje. Najprej je legel na tla starš, nato nanj otrok, nase je položil dinozavrčka in ga s krpico pokril. Ko so tako vsi trije ležali, jih je naslednji trojec (starš, otrok, dinozaver) prestopil, naredil isto in vzel krpico za pokrit od sosedov, nadaljeval je naslednji trojec, prestopil vse ležeče in naredil enako...
Na koncu je bil ležeči prizor skrajno smešen in še sreča, da smo vsi vedeli, za kaj gre.


Tako smo se zabavali mi.
Otroci so potem prinesli še vsak svojo zbirko dinozavrčkov in se igrali v skupinah. Vsekakor, pa so bili dinozavrski obeski za okoli vratu, sila pomemben dodatek pri igrah :)))))

Zabava se je nadaljevala do poznih večernih ur. Ko pa so mali dinoraziskovalci s svojimi nočnimi lučkami zaspali v šotorih, smo lahko veliki dinozavri še rekli kakšno o dinozavrskem življenju in debata se je razvlekle do jutranjih ur. Seveda smo zraven jedli listje in pili vodo, kot se za prave dinozavre spodobi.

nedelja, 12. september 2010

Jesenska dekoracija



Včeraj smo bili na sprehodu po mojem najljubšem parku. To je Kurpark, ki ima za vsak letni čas poseben predal. V njem hrani okrasje, ki si ga nadene vedno ob pravem času. Park je hrana za oko in dušo, kadarkoli ga obiščemo. Tudi otroci neizmerno uživajo. Mogoče zato, ker smo odrasli tam popolnoma sproščeni?!
V parkih in tudi drugod v naravi se v tem letnem času najde ogromno zakladov za dekoriranje. Vejice, lubje, listi, plodovi, storži...Pri nabiranju vsega tega ne uživajo le najmlajši. Tudi odrasli postanemo veliki otroci.

Dekoracija zgoraj je nastala z lanskim kostanjem (da ne bi kdo mislil, da je letošnji  že dozorel :)  ). Dodan je še grob pesek v dveh barvah, na vrhu pa kroglasta dekoracija iz cvetličarske gobe za suho cvetje.

Veselo ustvarjalno jesen vsem.

četrtek, 09. september 2010

Na vodi



Teden dni je minil odkar smo se spet vrnili na sever in smo zapadli v stare kalupe. Od pripravljanja otroške dinozavrske zabave naprej sem še kar v otroškem svetu. Ideje in misli  krožijo okoli otrok. Kar mi pade na pamet je otroško ali pa tudi otročje :). Na otročje mi čist prevečkrat vleče, ampak imam hvala bogu ob sebi takšnega samca, ki razume mojo otročjo naravo in v dvoje je še bolj zabavno :).

Tale fotografija deteca je nastala v avgustu, ko smo bili v Sloveniji. Je spominček, ki sem ga dobila pred skoraj dvemi leti, ko je na svet prišla naša mladička. Ko sem gledala tole bitjece na polički, sem dobila neznansko željo po ovekovečenju s fotoaparatom. Takšen spominček velikosti 5 cm, bi zlahka zamenjala plakatna fotografija vsaj 70x 50 cm velikosti.
No in tako sem funkcijo sepie stkala tole fotko angelske lepotičke, ki pluje na svojem cvetu skozi leta. In raste. Se razvija. Uči.
Lep spomin.

Fotografijo razkazujem na teh dveh straneh:

sreda, 08. september 2010

Carski praženec ali Povožene palačinke

Kdo ne mara palačink? Pa čokolade?

Kaj pa šmorn? Carski praženec?
Le kdo si je izmislil to ime? Ne vem, kaj je tako carskega na tem palačinkastem testu zmešanem v ponvi, da nastanejo majhne zmečkanke?

                                                                                                             (foto Hrandica)

Vam povem, da tudi otroci ne vidijo v tej jedi nič posebnega.

                                                                                                                            (foto Hrandica)

Prav tukaj pa nastopi zgodba s palčinkami. Saj veste da palačinke vedno zmagajo nad drugimi jedmi. So neprimerljive čokoladne zmagovalke vseh posladkov. No razen sama čokolada jih še premaga.
In kakšno zvezo imajo palačinke s carskim pražencem? Testo, seveda. In dišijo enako. A tale praženec je popolnoma drugačnega izgleda. Zakaj? Ker so to pravzaprav uničene palačinke.

                                                                                                                              (foto Hrandica)            

Palačinke nastanejo tako, da jih majhni valerčki eno minuto gladijo v ponvi. Malo po eni strani, malo po drugi. Včasih se zgodi, da se družbi valerjev nepovabljeno pridružijo bagerji, buldužerji in veliki prekucniki (beri kiperji), ki lepo povaljane palačinke čisto uničijo. Tako iz lepih palačink nastanejo povožene palačinke. Ampak sreča je v tem, da prekucniki (beri kiperji) vozijo čokolado, ki se sproti poliva po uničenih palčinkah. Mmmmm. Včasih vozijo tudi kaj drugega, kakšno drugo omako (npr. iz breskovega kompota-zmiksanega).

                                                                                                                                       (foto Hrandica)

Tako gredo POVOŽENE PALAČINKE v slast vsakokrat ko so na mizi. Carskega praženca ali šmorna pa pri nas že dolgo več ne strežemo, ker ga nihče ne je.

                                                                                                                              (foto Hrandica)


P. S.: To je moja 100ta objava in počutim se praznično :)))

torek, 07. september 2010

Morje z višine


Ne boste verjeli, ampka morje se da uživat tudi z druge perspektive, kot ponavadi.
Med našim počitnikovanjem, so bili najbrž celi trije dnevi delno slabega vremena, pa smo se odločili, da raziščemo malo okolico in zaživimo z naravo, ki nam pošilja Burjo v dolino. Raziskali ali bolje rečeno prevozili smo področje med Novim Vinodolskim in Senjem. Najboljša odločitev v zadnjem času in krasna paša za oči in dušo. S teh višin se vidi cel Kvarnerski zaliv z otoki in del Istre.


Požrtvovalno delo fotografa se je videlo v tem hribovitem predelu, ko sem ob slikanju ovac in pastirja naletela na dva huda pasja čuvaja, ki sta od daleč zgledala prikupna od blizu, pa so njuni zobje bili daleč od prikupnosti. Sreča, da sem fotografirala iz avta in sem v zadnjem trenutku uspela zapreti šipo, ko so bili bleščeči podočniki meter od avta. Hitro smo speljali, za pastirja pa ne bi mogla reč, da se je kaj posebej obremenjeval z jeznimi psi. Očitno smo bili preveč radovedni turisti in je bilo za vse bolje, če se čimprej spravimo od tam.


Kraji so prekrasni za oko. Za živeti tam...., to je že druga zgodba :)

Spodnja fotografija je ena ljubših. Pogleda v živo, pa se kljub temu ne da nadomestit.

nedelja, 05. september 2010

Človeško seme


Nekoč me je prijateljica vprašala, zakaj si želim otroka. Odgovorila sem, zato, ker sem se že veliko naučila, že kar nekaj naredila in zdaj je čas, da to prenesem na malo bitje. Želim mu dati vse svoje, se z njim učiti, občudovati vso njegovo bitje, ga voditi skozi življenjske vozle.

To je bilo takrat, ko še nisem imela otrok in sem takšno odločitev šele sprejemala.

Zdaj imam dva in tisti preblisk nekoč, da sem se veliko že naučila in naredila pred otroki, je larifari. Nikoli nisem dovolj pametna, naučena in izkušena za  ta materinski poklic. Včasih se mi zdi, da bi potrebovala posebna navodila. Resnično. Poskušam razumeti, se vživet, se spomniti svojega otroštva, požiram članke o novodobnih pametnih glavcah, se sprehajam po psihologiji...še sreča, da me vse to tudi drugače zanima. A verejemite mi, da v 60 % situacijah ostanem onemela, nemočna, vkopana.

Včasih si zaželim imeti krila, se dvigniti proti stropu in od tam opazovati situacijo, kako se bo sama rešila.

Čestitam, tistim mamam, ki imajo 3 in več otrok in so še vedno polne energije, svet je krasen in nič ni težko.
Stvari se same uredijo.

Moja mama pravi, da se danes starši preveč ukvarjamo s tem, kaj je prav in kaj ni in se preveč poglabljamo v otroke. Hm! Ne vem! Mogoče je to tisto, kar me izčrpa. Mogoče bi morala vse kar pustiti, da gre samo. Nič omejevati, več kaznovati...

Ne, ne...malo bom še vztrajala po svoje. Pa kupila si bom ta velik polnilec za batarije in bom vedno priklopljena. Vmes pa bom čakala, da mine prva otroška kriza, pa druga in tretja in...

Otroci so nenadomestljivo bogastvo in temu naj nihče ne oporeka. So naša sled, pečat in neprecenljiv uspeh.
In ker so zrasli iz našega semena jih imamo neizmerno radi. Upam, da bodo vsa naša dejanja nekoč tudi razumeli.


četrtek, 02. september 2010

Okvir


Ker sem se letos pred dopustom odločila, da ne bom več zbirala kamnov, sem svoje nabiralniške, zbiralniške aktivnosti preusmerila v naplavine. Odvisnost pač moraš preusmerit, ne?
Čisto so me prevzeli ti naplavljeni delci. Sreča, da sem letos res vzela seboj pravo poštarsko torbo kreativnega materiala. Vsakokrat, ko sem jo odprla, mi je služila za inspiracijo, čeprav pol od tistega nisem niti v roke prijela. Nekaj pa sem le morala naredit, če sem imela vse to s seboj. Drugače bi poslušala celo jesen, pa še del zime, zakaj smo vse to vlekli s seboj in koliko prostora zasede v avtu...:))

Za ta okvir nisem potrebovala veliko iz poštarske torbe.
Izbrala sem bolj valjaste oblike naplavljenega lesa, ga nalepila na natur lesen okvir in vse skupaj  zaključila s pigmentom v rjavi niansi. 

Zadovoljna.sem      :)))))

VAZA IZ TETRAPAK EMBALAŽE


Tukaj je še ena ideja, kako koristno uporabiti embalažo.
Ja, vaza je resnično narejena iz tetrapak embalaže. Tiste, od "Podravkine pasirane rajčice".:))

Ko sem tetrapak temeljito očistila, sem ga oblepila z naplavljenim lesom z obale. Vse je lepljeno z "vročo pištolo". Na predelih, kjer se je še videl tetrapak, sem nanesla belo modelirno pasto. Gladka površina je dobila grob videz. Posušeno površino in nekatere dele lesa sem na koncu s pomočjo gobice še niansirala z rjavim pigmentom za štampiljke.



A se kje vidi, da so bili nekoč tu notri pasirani paradižniki?? :)))
Related Posts with Thumbnails